Operni zbor, otroški zbor in orkester ter statisti SNG Opera in balet Ljubljana
Inspicient: Tomaž Čibej
Šepetalca: Dejan Gebert, Nataša Hladky
*Opera se izvaja v francoskem jeziku s slovenskimi nadnapisi.
Prevod besedila: Jasna Neubauer Gogala
Tehnična izvedba in adaptacija besedila za nadnapise: Karl Drago Jazbec
Lektorica slovenskega prevoda za nadnapise: Nevenka Verstovšek
Georges Bizet (1838–1875) velja za mojstra francoske opere v drugi polovici 19. stoletja in obenem za izrazitega opernega skladatelja, ki je posvetil skoraj vse svoje ustvarjalne sile gledališču. Bizet je Carmen zložil med letoma 1873 in 1874. Libreto, ki sta ga ob skladateljevem sodelovanju in po literarni predlogi Prosperja Mériméeja napisala Henri Meilhac in Ludovic Halévy, velja za enega najboljših v celotni operni literaturi. Znamenita zgodba o zapeljivi ciganki je pravzaprav ljudska drama nebrzdane strasti. To je zgodba o Carmen, za katero je ljubezen zgolj razvedrilo, zato nehote povzroča propad številnih moških. Zapelje tudi desetarja don Joséja in ga prepriča, da se zaradi ljubezni upre svojim nadrejenim. Don José se odreče ugledu in pridruži skupini tihotapcev, med katerimi živi tudi Carmen. Sreča je kratkotrajna, saj dekle Joséja zaradi nove ljubezni zapusti. Fant izgubi razum in se krvavo maščuje.
S Carmen je Bizet ustvaril edinstveno delo. Uspelo mu je napisati realistično opero, s katero se težko kosajo tudi največje mojstrovine sorodnega italijanskega verizma. Dobro oblikovani značaji in tragičnost zgodbe so zelo prepričljivi, saj temeljijo v sami glasbi – španski ritmi in ciganska melodika (četudi ne vedno avtohtonega izvora) zarišejo močno lokalno barvo, okolje, iz katerega Carmen izhaja in mu ne more ubežati, saj povsem določa njen značaj in ravnanje.
Carmen je ob premieri marca 1875 v Parizu prejela ravnodušne in hladne odzive. Mnogi so se tedaj jezili zaradi strastnosti prizorov, ki so veljali za drzne, drugi so spet menili, da je glasba prezahtevna. Ne glede na to, so opero še istega leta do skladateljeve smrti uprizorili kar triintridesetkrat. Postala je ena najbolj priljubljenih oper, kar jih je bilo kdaj napisanih. Bizet je umrl le tri mesece po premieri. Škoda, da ni doživel njenega izrednega zmagoslavja.
Režiser Charles Roubaud je študiral grafiko in se specializiral za oglaševanje.
Leta 1986 je režiral svojo prvo operno predstavo – Massenetovo opero Don Kihot, in sicer v Marseillu. Ta produkcija je bila pozneje postavljena na večino francoskih opernih odrov, pa tudi na oder Kraljeve opere v Liègeu (Opéra Royale de Wallonie) in opere v San Franciscu.
Leta 1987 je režiral Rossinijevo Pepelko, leto pozneje pa v Marseillu še Tomasijevo opero Don Juan de Manara in Poulencovo delo Pogovori karmeličank.
Med letoma 1989 in 1990 je nadaljeval z uprizarjanjem francoskega opernega repertoarja in tako v Bordeauxu režiral Debussyjevo opero Peleas in Melisanda (z njo je gostoval v Marseillu, Krakovu, Budimpešti in Bratislavi) ter Massenetovo Manon. Leta 1990 so z njegovo postavitvijo Donizettijeve Lucije Lammermoorske odprli tradicionalni poletni festival v Marseillu, leto pozneje pa so prav tako v njegovi režiji uprizorili Bellinijeve Puritance. S to produkcijo se je pozneje predstavil občinstvu v Avignonu, v Kennedyjevem centru v Washingtonu in v gledališču Maestranza v španski Sevilli.
Leta 1992 je v Marseillu režiral Janáčkovo Katjo Kabanovo, 1993 pa Straussovo delo Die Frau ohne Schatten (Žena brez sence), za katero je prejel nagrado za najboljšo glasbeno in gledališko produkcijo leta, ki jo podeljuje združenje glasbenih in dramskih kritikov. Jeseni je postavil na oder jesenskega festivala v mestu Semur en Auxois novo produkcijo Mozartove opere Don Giovanni.
Sledile so številne režije: Staussova Saloma in Mozartova opera Beg iz seraja (1994), Nibelunški prstan (1996 in 1999) v Marseillu ter uprizoritve Borodinovega Kneza Igorja in Magnardove Berenice (2001).
Na povabilo festivala Les Chorégies d´Orange je režiral Aido (1995), Turandot (1997), Normo (1999) in Don Carlosa v Verdijevem letu (2001), v Areni v Veroni je režiral Rigoletta (2001), v Monte Carlu Nabucca (2002) in pozneje Straussovo Ariadno na Naksosu v Marseillu, kjer je leta 2003 v čast Leonie Rysanek, s katero je pogosto sodeloval, postavil še Elektro, opero istega avtorja. V gledališču Marijinski v Sankt Peterburgu je režiral Puccinijevo Turandot (2002) in Verdijevo Traviato (2002); v Teatro Regio v Parmi in v beneškem gledališču La Fenice je leta 2003 režiral Nabucca, istega leta pa na festivalu Spoleto v ZDA še Delibesovo Lakmé. V sezoni 2003/2004 je v operi v Marseillu režiral Verdijevega Trubadurja, v gledališču Marijinski Saint-Saënsovo opero Samson in Dalila in Starussovo Ariadno na Naksosu ter za festival Les Chorégies d´Orange Verdijevega Nabucca.
Leta 2005 je postavil na oder Leharjevo Veselo vdovo, koprodukcijsko predstavo opernih gledališč v Marseillu in Bordeauxu. Njegove izvedbe Elektre, Trubadurja in Turandot si sledijo v opernih hišah v Nantesu, Toulonu in v Solunu.
Najnovejše režije so: Aida in Trubadur (festival Les Chorégies d´Orange, 2006, 2007) ter Valkira (Grand Théâtre de Provence, Marseilles, 2007).
Režiser Charles Roubaud se v svoji režiji poskuša izogniti skušnjavam, da bi Carmen bodisi uprizoril tradicionalno bodisi pretirano povezoval s sodobnostjo. Režiser je mnenja, da je glasba ključen odgovor, na kakšen način interpretirati Carmen, svojo zasnovo pa umešča v čas španske državljanske vojne. Ideja se kaže tudi v izčiščeni vizualni podobi, torej v scenografiji in kostumografiji.
»Carmen je Bizetova pripoved (napoved) neke popolnoma druge zgodbe, zgodbe, ki gre prek dobrega in zla, prek političnih in družbenih zavez, zgodbe nekega popolnoma svobodnega bitja v grozečem svetu, ki zaudarja po državljanski vojni in moški (so)krivdi.«
Charles Roubaud, režiser
