| Francis Poulenc |
| POGOVORI KARMELIČANK (DIALOGUES DES CARMÉLITES) |
| Premiera: junij 2011 |
| Izvedba v francoskem jeziku s slovenskimi nadnapisi. |
| |
|
Dirigent: Emmanuel Villaume
Režiser: Robert Carsen
Scenografija: Michael Levine
Kostumografija: Falk Bauer
Oblikovanje luči: Jean Kalman
Koreografija: Philippe Giradeau
Dramaturgija: Ian Burton
Scena in kostumi: produkcija Nizozemske opere iz Amsterdama
Operni solisti, operni zbor ter orkester SNG Opera in balet Ljubljana |
| |
| Francoski skladatelj in pianist Francis Poulenc (1899–1963) spada med najpomembnejše francoske skladatelje 20. stoletja. Po prvi svetovni vojni ga je kritik Henri Collet za kratek čas uspel vključiti v skupino Les Six, a se je Poulenc kmalu osamosvojil, zato lahko rečemo, da njegovega ustvarjanja ne opredeljuje nobena skupina. Bil je umetnik, ki ni nikoli študiral kontrapunkta in instrumentacije in se je zanesel predvsem na svojo intuicijo. Po letu 1930 je ustvaril nekaj del, ki jih zaznamuje globok religiozni navdih. Med njimi so tudi Pogovori karmeličank (1957), delo, ki je še bolj utrdilo njegovo religiozno in glasbeno usmeritev. Čeprav se v njem izkazuje skladateljevo tako tehnično kot formalno mojstrstvo, se je Poulenc opravičeval za zelo starinski glasbeni jezik svoje opere. »Očitno znajo moje karmeličanke peti samo tonalno glasbo. Morate jim oprostiti,« je zapisal. Tonalni glasbi, ki se ne brani občutenja, bolečine in celo sentimentalnosti, se torej zapisuje njegovo zadnje ustvarjalno obdobje in pričujoča opera, posvečena njegovim vzornikom Debussyju, Verdiju, Monteverdiju in Musorgskemu. Zgodbo o mučeništvu častnih sester iz Compiegnea je svetu prvič zaupala ena izmed njih, mati Marija, ki je preživela nasilje francoske revolucije. Gertude von Le Fort, nemška katoliška spreobrnjenka, je zgodbo o usodi religije v totalitarističnih režimih zapisala leta 1931 in prvič ustvarila lik herojske Blanche. Pozneje se je scenarija za film na to temo, ki je v resnici postal gledališko besedilo in Poulencu služil kot podlaga za operni libreto, lotil francoski novelist Georges Bernanos. Opero je skladatelj pisal tri leta, in sicer po naročilu Ricordijeve založniške hiše za milansko Scalo. Delo izkazuje veličino božanskega in univerzalnost trpljenja, ali kot pravi sestra Constance, ena od junakinj tega dela: »Morda ne umiramo sami zase, ampak eden za drugega ali celo eden namesto drugega. Kdo ve?«
|
|
|
