Izvedba v angleškem jeziku z natisnjenim prevodom Sonje Berce.
Dirigent: Marko Munih
Koreografija in režija: Risima Risimkin
Kostumograf: Blagoj Micevski
Vodja zbora: Željka Ulčnik Remic
Oblikovanje luči: Andrej Hajdinjak
Baletna mojstra: Mojca Kalar Simić, Viktor Isajčev
Plešejo:
Mož iz gradu – poet – umetnik: Lukas Zuschlag
Muza: Bojana Nenadović Otrin
Grof: Petar Đorčevski
Grofica: Sanja Nešković Peršin
Zdravnik: Cosmin Agavriloaei
Njegova žena: Ana Klašnja
Župan: Alexandru Ioan Barbu
Županja: Sorina Dimache
Samorog: Lucas Jerkander
Gorgona: Tjaša Kmetec, Rita Pollacchi
Mantikora: Joseph Bunn
Člani opernega zbora SNG Opera in balet Ljubljana (po abecednem redu):
Soprani:
Loredana Colautti, Ana Dežman*, Marina Đonlić, Bernarda Golob Švara, Urška Markelj*, Andreja Mohorič, Monika Muller, Kristina Šuster, Julijana Bianca Telban, Tatjana Verce
Alti:
Adriana Abbati de Vasle, Meta Bohinc, Ana Bratanič *, Anja Hrastovšek*, Anastazija Jovanovska Spasovska*, Polona Kopač*, Tea Kus*, Zarja Pivko, Ana Plemenitaš*, Mojca Tiran
Tenorji:
Marko Ferenčak*, Primož Kokovica*, Damjan Kozole, Jože Oblak, Miha Ravnikar, Sebastjan Savnik, Edvard Strah, Matevž Šiberl *, Klemen Torkar *, Aljaž Vesel*
Basi:
Robert Brezovar, Rok Krek, Marko Pikš, Klemen Šiberl*, Silvo Škvarč, Darko Vidic*, Tomaž Zadnikar, Milan Zavodnik, Grega Zorko
*zunanji sodelavci
Solisti orkestra SNG Opera in balet Ljubljana:
Flavta: Helena Poles
Oboa: Jonathan Mauch
Klarinet: Jakob Bobek
Fagot: Árpád Balázs Piri
Trobenta: Jure Gradišnik
Harfa: Maria Gamboz
Violončelo: Fulvio Drosolini
Kontrabas: Igor Bittner
Tolkalec: Rudi Podkrajšek
|
| |
Gian Carlo Menotti je bil rojen 7. julija 1911 v družini z osmimi otroki v Cadeglianu v Italiji, v bližini jezera Maggiore in švicarske meje. Skladati je začel s sedmimi leti in pri enajstih je napisal libreto in glasbo za svojo prvo opero. Zato so ga leta 1923 vpisali na konservatorij v Milanu. Po očetovi smrti ga je mati leta 1928 vpisala na Curtisov inštitut za glasbo (Curtis Instituite of Music) v Filadelfiji, kjer je študiral kompozicijo pri Rosariu Scaleru. Pozneje je na istem inštitutu tudi sam predaval kompozicijo. Tam je leta 1937 napisal svojo prvo zrelo opero na lastno besedilo v italijanskem jeziku, komično enodejanko Amelija gre na ples (Amelia al ballo).
Uspeh te enodejanke je zaznamoval Menottijevo nadaljnjo umetniško pot. Poleg Samuela Barberja in Leonarda Bernsteina je postal najuspešnejši in najbolj priljubljen ameriški skladatelj druge polovice 20. stoletja. Kljub temu da se ni posvečal izključno operi in baletu, je na tem področju ustvaril svoja najpomembnejša dela. Iz njegovega obsežnega opusa bi lahko izpostavili vsaj nekaj del. Leta 1939 je napisal po naročilu NBC eno prvih radijskih oper, glasbeno komedijo Stara devica in tat (The Old Maid and the Thief). Z enodejanko Medij (The Medium) je leta 1946 skladatelj dokazal, da je uspešen tudi v resnem žanru. To enodejanko marsikje izvajajo skupaj z leto pozneje nastalo kratko komično opero Telefon (The Telephon or L"Amour à trois) o dveh zaljubljencih, ki se uspeta sporazumeti le prek tretjega – telefona.
Skladateljev svetovni sloves je nedvomno utrdila opera Konzul (The Consul), ki so jo prvič izvedli leta 1950 v Filadelfiji. Snov zanjo je Menotti našel v časopisni novici o ženski, ki je v Evropi naredila samomor, ker ni mogla dobiti vstopne vize za ZDA. Svojo skladbo za zbor, deset plesalcev in devet instrumentov s polnim naslovom Samorog, mantikora in gorgona ali Tri nedelje nekega poeta Menotti imenuje madrigalna povest. S tem jasno nakaže, da se v obliki naslanja na madrigalno komedijo 16. stoletja, morda celo na najbolj znano delo te vrste, L"Amfiparnaso Orazzia Vecchia iz leta 1594, ki sicer po vsej verjetnosti še ni bilo namenjeno scenskemu, temveč koncertnemu izvajanju, saj je bila opera tedaj komaj v nastajanju. Značilno za madrigalno komedijo je bilo, da je celotno dramsko dogajanje, vključno z dialogi, poustvarjal zbor v nizu madrigalov. To je za današnjega poslušalca najbolj nenavadno in v tem je nastanek opere pomenil bistveno spremembo. Tukaj Menotti povsem sledi renesančnemu vzoru. Balet je razdeljen na uvod in 12 zborovskih madrigalov, v katerih slišimo celotno besedilo. Povezuje jih instrumentalni ansambel, sestavljen iz flavte, oboe, klarineta, fagota, trobente, harfe, violončela, kontrabasa in tolkal. Instrumentalisti na nekaj mestih tudi podpirajo zbor. Poustvarjanje vlog pa je − v nasprotju z madrigalno komedijo − namenjeno desetim plesalcem. Besedilo je napisal Menotti sam. Zgodba se dogaja v renesansi in govori o čudnem možu z gradu in o meščanih, ki menijo, da ga morajo posnemati, ko se druži najprej s samorogom, potem z gorgono in nazadnje z mantikoro. Na svoji smrtni postelji mož očita meščanom njihovo neumno željo po posnemanju zadnje mode, ne da bi se zavedali, kaj jim je v resnici všeč.
Povzeto po besedilu Kristijana Ukmarja.
|
|
 |
Prizor z vaje na Ljubljanskem gradu |
|
