| Koncert |
| ORATORIJSKI KONCERT |
24. in 25. marca 2010 ob 19.30
Slovenska filharmonija |
Ob materinskem dnevu podarjamo vsem materam in ženam 5 EUR popusta ob nakupu vstopnic za
Oratorijski koncert, ki bo 25. marca ob 19.30. |
| |
|
G. Rossini: STABAT MATER
Dirigent: Marko Gašperšič
Vodja zbora: Željka Ulčnik Remic
Solisti:
Urška Žižek, sopran
Elena Dobravec, alt
Dejan Vrbančič, tenor
Juan Vasle, bas
Gioacchino Rossini, Stabat Mater za soliste, zbor in orkester
… Najbolj znan Rossinijev oratorij Stabat Mater je naročil ugleden madridski klerik Fernandez Varela. Rossini je prvo inačico napisal leta 1832, a ker je bil bolan, je del glasbe napisal skladatelj Giovanni Tadolini. To inačico so izvedli na véliki petek 1823 v Madridu. Rossini je delo povsem dokončal devet let pozneje. V tej obliki so Stabat Mater z velikim uspehom izvedli 17. marca 1842 v Parizu pod dirigentskim vodstom Gaetana Donizettija.
Srednjeveško sekvenco o božji Materi, ki stoji pod križem svojega Sina, je Rossini oblikoval – povsem v nasprotju z izročilom – v svojem značilnem opernem slogu. A kljub temu nas povsem prevzame preprosta čustvena prepričljivost skladateljevega izraza. Uvod se začne z razloženim septakordom v violončelih in fagotih, ki se razveže v pihalih. Besedilo uvodne kitice Stabat Mater dolorosa interpretirajo zbor in solisti. Sledi čudovita tenorska arija Cuius animam gementem, ki obsega tri kitice besedila. Melodična linija se vzpenja vedno višje, dokler se v kadenci ne povzpne do visokega des. Duet soprana in alta Quis est homo, qui non fleret povezuje globoko čustvo z lepoto dvoglasnih koloratur. Basovska arija Pro peccatis suae gentis zveni veliko bolj trpko. Basist nato nadaljuje z recitativom Eia, Mater, fons amoris, zbor pa se mu pridruži z besedilom Fac, ut ardeat cor meum.
Naslednjih pet kitic, začenši s Sancta Mater, istud agas, poustvarijo solisti v povsem operno zvenečem kvartetu. Solo rogov in fagotov uvede melodično altistkino kavatino Fac, ut portem Christi mortem. Sopransko arijo Inflammatus et accensus spremlja zbor, ki vstopi z veličastnim enoglasnim In die iudicii (Ko nastopi sodni dan) . Sopranska linija se dramatično vzpenja vse višje in višje, vse do visokega c. Quando corpus morietur je akordično zasnovan kvartet solističnih glasov brez spremljave orkestra. V finalu zbor najprej trikrat zapoje Amen, nato se na besede In sempiterna saecula začne svobodno oblikovana štiriglasna dvojna fuga. Preden sijajni zborovski finale sklene delo, še enkrat zazveni razloženi septakord v violončelih in fagotih z začetka skladbe. Krog (morda tudi skladateljevega ustvarjanja) je sklenjen.
W. A. Mozart: Maša v C-duru, KV 317
(Maša ob kronanju)
Dirigent: Marko Gašperšič
Vodja zbora: Željka Ulčnik Remic
Solisti:
Mirjam Tola, sopran
Mirjam Kalin, alt
Matej Vovk, tenor
Saša Čano, bas
Operni zbor in orkester SNG Opera in balet Ljubljana
Koncertni mojster: Igor Grasselli
Korepetitorji: Jelena BOLJUBAŠ (vodja študija), Višnja KAJGANA, Simon KREČIČ
Lektorica: Nevenka VERSTOVŠEK
Wolfgang Amadeus Mozart, Maša v C-duru za soliste, zbor in orkester, KV 317
(Maša ob kronanju)
… Mašo v C-duru je W. A. Mozart napisal spomladi leta 1779. Ime Maša ob kronanju se je pojavilo šele sredi 19. stoletja, verjetno pa se nanaša na proslavljanje obletnice kronanja čudodelne slike Matere božje v božjepotni cerkvi Maria Plain pri Salzburgu, za katero naj bi bila napisana. Mogoče pa je, da so mašo pozneje izvajali tudi ob kronanju katerega od avstrijskih cesarjev.
Svečan značaj daje maši s štirimi solisti in štiriglasnim zborom predvsem orkestrska zasedba, ki poleg godal in orgel obsega še oboi, fagota, trobenti, tri trombone in timpane. Orkestrski stavek tako ponekod dobiva že čisto simfonični značaj. Drugod pa se spet pojavlja pevska linija, značilna za skladateljevo operno ustvarjalnost tedanjega obdobja. Seveda pa Mozart v osnovnih obrisih sledi dotedanjemu izročilu pri interpretaciji vsebine liturgičnega besedila – tako v izmenjavanju solistov in zbora, prepletanju homofonije in polifonije, v dinamičnih razlikah in poudarkih. Uvodni Kyrie svečano začne zbor, srednji del prevzamejo solisti, sklene pa ga spet zbor. V hitri (Allegro con spirito) Glorii se solisti in zbor izmenjujejo in prepletajo glede na pomen besedila. Izredno okusno tonsko slikanje prihaja še bolj do izraza v Credu. Tukaj prav gotovo izstopa obdelava zelo občutljivega besedila … et incarnatus est, kjer tihe akorde solistov prepletajo hitri postopi v violinah. Sledita mogočni Sanctus v zborovski interpretaciji ter Benedictus, ki ga zapojejo solisti sotto voce. Agnus Dei začne sopranski solo, ki je značilen primer za prej omenjeno sorodnost s skladateljevo takratno operno ustvarjalnostjo, pridružijo se mu še drugi solisti. Mašo sklene slovesni zborovski Dona nobis pacem.
Povzeto po strokovnem besedilu Kristijana Ukmarja.
|
|
|
