Dirigent: Loris Voltolini
Režiser: Giulio Ciabatti
Scenograf: Pier Paolo Bisleri
Kostumografinja: Chiara Barichello
Oblikovanje luči: Iuraj Saleri
Oblikovalec video projekcij: Antonio Giacomin
Vodja zbora: Željka Ulčnik Remic
Asistent dirigenta: Marko Hribernik
Asistentki režiserja: Simona Pinter, Irena Svoljšak
Lektorica: Nevenka Verstovšek
Koncertni mojster: Gregor Traven
Korepetitorji: Jelena Boljubaš, Višnja Kajgana, Simon Krečič
Šepetalca: Dejan Gebert, Nataša Hladky
Zasedba vlog:
Čo-čo-san: Takesha Meshé Kizart k. g. / Yasko Sato k. g.
Suzuki: Elena Dobravec / Monika Bohinec k. g.
Kate Pinkerton: Barbara Sorč / Adriana Abbati de Vasle
F. B. Pinkerton: Branko Robinšak / Marc Heller k. g.
Sharpless: Ivan Andres Arnšek / Marko Kobal
Goro: Andrej Debevec / Dejan Vrbančič
Knez Jamadori: Matej Vovk / Aljaž Farasin k. g.
Stric bonec: Juan Vasle / Zoran Potočan
Cesarski komisar: Darko Vidic k. g. / Robert Brezovar
Uradnik registrature: Juraj Pajanović
Otrok: Mila Peršin k. g. / Maruša Vovk k. g.
Operni zbor, orkester in statisti SNG Opera in balet Ljubljana
Puccini je že v času, ko je končeval partituro za Tosco, iskal nove motive za svojo naslednjo
opero. Ko je leta 1900 obiskal London, kjer so uprizorili Tosco, si je na priporočilo
ogledal dramsko uprizoritev enodejanke Madame Butterfly ameriškega pisatelja Davida
Belasca. Tragična zgodba o ljubezni prevarane Japonke ga je tako pretresla in prevzela,
da se je v hipu odločil za uglasbitev te jasne in učinkovite drame. Po privolitvi Belasca
je začel razmišljati o zasnovi novega dela, ki naj bi bilo sprva enodejanka s prologom.
Resnega dela se je lotil leto pozneje in pri svojih libretistih L. Illici in G. Giacosi naročil
operno besedilo, za katerega se je naposled odločil, da bo zastavljeno v treh dejanjih.
Puccini se je lotil preučevanja izvirne japonske glasbe s pomočjo najrazličnejših zvočnih
posnetkov, literature o japonskih običajih, arhitekturi in verskih obredih, srečeval
se je z ljudmi z Japonske in zelo hitro napredoval s komponiranjem. Med skladanjem
si je ponovno premislil in se odločil, da bo imela opera le dve dejanji. V začetku leta
1903 bi delo po vsej verjetnosti končal, a se je poškodoval v prometni nesreči in bil kar
nekaj mesecev priklenjen na posteljo. Partituro je dokončal šele konec decembra, prvo
izvedbo pa zaupal milanski Scali. V premierni zasedbi so bili najboljši pevci, priprave
pa so potekale v skupnem navdušenju, zato je bil Puccini prepričan, da bo doživel ve-
likanski uspeh. Zgodilo pa se je ravno nasprotno in na premieri 17. februarja 1904 ga
je občinstvo izžvižgalo. Kritiki so mu očitali neizvirnost in plagiatorstvo na svoj račun.
Vse skupaj pa naj vendarle ne bi temeljilo na slabi kvaliteti, marveč na spletkah in zavisti
njegovih poklicnih tekmecev, čeprav je imela prvotna verzija z dvema dejanjema nekaj
pomanjkljivosti. Te je na predlog dobronamernih kritikov Puccini odpravil s predelavo.
Opera je dobila tri dejanja in že čez nekaj mesecev je uprizoritev v Brescii požela izjemen
uspeh. Leto pozneje so Butterfly uprizorili v londonskem Covent Gardnu, sledili sta
premieri v Parizu (1906) in Berlinu (1907), v Ljubljani pa je prvič zaživela na odru leta
1908. Puccini je dejal, da je z Madame Butterfly ustvaril opero, v katero je izlil svoje srce
in dušo. Vse življenje jo je označeval kot svoje najboljše in najsodobnejše delo. Usoda
japonske ženske, ki ne doživi izpolnitve svoje ljubezni in se na koncu z lastno roko požene
v smrt, je skladatelja nedvomno globoko pretresla, saj je v tej zgodbi dosegel izjemno
zlitje svoje ustvarjalne skladateljske moči z lirično in pretresljivo psihološko dramo osrednjega
lika. Struktura tega glasbenega dela daje na zunaj močan vtis zaključene celote,
po drugi strani pa notranja zgradba opere temelji na subtilnem detajliranju in mozaični
gradnji. Glasbeno se je Puccini v nekaterih elementih z uporabo harmonskih in barvnih
sredstev že približal impresionizmu. Poseben poudarek je tudi na eksotičnem prizvoku,
uporabi in ustvarjanju novih japonskih melodij ter v primerjavi s prejšnjimi deli bolj
prefinjeni uporabi leitmotivov. Vsemu navkljub pa je Madame Butterfly še vedno italijanska
opera in se puccinijevskemu belcantu, skladateljevemu osebnemu pečatu, nikakor
ne more izogniti. |
|
 |
 |
 |
 |
Scenska zasnova: Pier Paolo Bisleri
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana
|
|
