Wolfgang Amadeus Mozart: GLEDALIŠKI DIREKTOR
Komedija z glasbo v enem dejanju
Libreto: Gottlieb Stephanie ml.
Priredba libreta: Louis Wilhelm Schneider
Prevod: dr. Henrik Neubauer
Priredba Philippove pesmi za orkestrsko izvedbo: Vitja Avsec
Dirigent: Igor Švara
Režiser: dr. Henrik Neubauer
Scenograf: Andrej Stražišar
Kostumografka: Nada Slatnar
Solisti in orkester SNG Opera in balet Ljubljana in solisti Slovenskega komornega glasbenega gledališča
Opera Gledališki direktor, ki smeši rivalstvo med opernimi pevci, je bila večkrat predelana.
Najuspešnejša je Schneiderjeva predelava, ki je doživela premiero 25. aprila 1845
v Kraljevi operi v Berlinu. Schneider je v opero vključil Mozarta, direktorja Emmanuela
Schikanedra, ki je za Mozarta napisal libreto Čarobne piščali, in Mozartovo svakinjo
madame Lange ter tako delo aktualiziral. V tej obliki so opero še istega leta izvedli na
Dunaju, 1852 v Leipzigu, 1864 v Pešti, v Ljubljani pa prvič že leta 1867.
V Schneiderjevi predelavi hoče koncertni mojster Philipp prepričati strica, gledališkega
ravnatelja Schikanedra, da bi angažiral njegovo nevesto Uhlich, vendar ravnatelj noče
sorodstva v svojem gledališču, še posebej, ker bi hotel angažirati slavno pevko Cavaglieri.
Mozart začenja komponirati opero Čarobna piščal po Schikanedrovem libretu. Ko
Schikaneder odhiti na vajo, Philipp Mozartu predstavi mlado pevko. Skladatelj je navdušen
nad njeno pojavo in čarobnim glasom ter jo začne osvajati ravno takrat, ko pride
njegova svakinja madame Lange, ki takoj postane sumničava. Mozart direktorja opozori
na čudoviti glas nove pevke in primadona Lange čuti, da je njen položaj ogrožen.
Nastane temperamenten pevski prepir, ki ga skuša Mozart zaman pomiriti. Schikaneder
pa je navdušen in Philippu naroči, naj pripravi pogodbo za domnevno pevko Cavaglieri.
Ko zagleda podpis Uhlichove in ugotovi, da so ga prevarali, je ves iz sebe. Prošnje zaljubljencev
pa vendarle strejo njegov odpor in na koncu vsi skupaj zapojejo hvalnico morali
umetnikov. Pridruži se jim tudi direktor Schikaneder.
Gioacchino Rossini: ŽENITNA POGODBA
Burka v enem dejanju
Libreto: Gaetano Rossi po igri Camilla Federicija
Prevod: Smiljan Samec
Priredba in dopolnitev: dr. Henrik Neubauer, Sebastjan Podbregar
Dirigent: Igor Švara
Režiser: dr. Henrik Neubauer
Scenograf: Andrej Stražišar
Kostumografka: Nada Slatnar
Solisti in orkester SNG Opera in balet Ljubljana in solisti Slovenskega komornega glasbenega gledališča
Ženitna pogodba je Rossinijeva prva opera buffa, ki jo je napisal po libretu Camilla
Federicija, ko je bil star komaj 18 let. Premiero je vodil avtor sam kot "maestro al cembalo". Zgodba nam posreduje zelo lepe koncertantne arije, ki v popolnosti razkrivajo
nadarjenost zgodaj dozorelega mladega skladatelja.
V nekem angleškem mestu dobi trgovec Tobias Mill pismo od svojega kanadskega poslovnega partnerja Slooka z željo, da mu dobavi ženo, s katero bi sklenil zakonsko zvezo. Mill, sprva presenečen, pove svojemu blagajniku Nortonu in služabnici Clarini, da bo predlog sprejel in sklenil ženitno pogodbo na račun svoje hčerke Fanny. Dekle pa je že zaljubljeno v revnega Edoarda Milforta, ki ga Millu predstavijo kot novega knjigovodjo. Ko pride Slook iz Kanade po nevesto, je presenečen nad lepim sprejemom, tedaj pa pride do zapleta.
Mladenka poskuša zmanjšati zadrego in prepričati Slooka, da odstopi od "nabave", medtem ko začne Edoardo na bolj odločen način groziti čezoceanskemu trgovcu.
Prestrašeni Slook razglasi Milforta za svojega dediča ter mu preda pogodbo in Fanny ter se pripravlja, da zapusti mesto. Fanny in Milfort sta mu hvaležna, a ko Tobias Mill izve, da želi Slook odstopiti od kupčije, ga razjarjen izzove na dvoboj.
H končnemu mirnemu razpletu pomagata Norton in Clarina, nato pa v sklepnem rondoju vsi oznanijo srečen konec opere.
Biografije:
Operni režiser, koreograf, redni profesor na Akademiji za glasbo, zdravnik, publicist, zgodovinar opere in baleta Henrik Neubauer je rojen 17. 4. 1929 na Golniku.
Leta 1953 je v razredu profesorice Lidije Wisiakove diplomiral na Srednji baletni šoli v Ljubljani, isto leto je promoviral na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. V sezoni 1959/1960 je bil aspirant na koreografski fakulteti Državnega gledališkega inštituta v Moskvi, v sezoni 1964/1965 pa kot štipendist Fordovega sklada na baletnem izpopolnjevanju v ZDA, kjer je leta 1965 prejel diplomo predavatelja plesne pisave Labanotation.
Najprej je bil član in solist ljubljanskega baleta (1946–1957), nato asistent na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani (1957–1961), šef baleta in koreograf ljubljanskega baleta (1960–1972), direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana (1972–1982), umetniški vodja Opere in baleta SNG v Mariboru (1984–1986). Od leta 1989 do 2002 je predaval na ljubljanski Akademiji za glasbo na pevskem oddelku in v operni šoli. Zdaj predava na Višji šoli za učitelje baleta v Ljubljani.
Od leta 1973 deluje v Mednarodnem gledališkem inštitutu (ITI-Unesco), kjer je bil predsednik Slovenskega centra (1992–2000), generalni sekretar plesnega komiteja, tehnični svetovalec izvršnega komiteja in član predsedstva komiteja za glasbeno gledališče. Je aktivni član Dance Notation Bureau v New Yorku. Bil je predsednik Skupnosti slovenskih koncertnih agencij, predsednik koordinacijskega odbora Jugoslovanskih koncertnih agencij, predsednik Kolesarske zveze Slovenije, član terminološke komisije Inštituta za slovenski jezik Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, član odbora za pripravo kulturno-umetniškega programa kulturnega doma Ivana Cankarja v ustanavljanju, član sveta za glasbeno izobraževanje Ministrstva za šolstvo, znanost in šport in Ministrstva za kulturo, član programskega odbora Mariborske filharmonije, predsednik Društva baletnih umetnikov Slovenije, predsednik Slovenskega komornega glasbenega gledališča, predstavnik Festivala Ljubljana v Združenju evropskih glasbenih festivalov in v Komiteju za zunajevropske umetnosti ter predsednik in član v številnih drugih tujih in domačih organizacijah.
Leta 1970 je postal častni doktor Univerze za ples v Parizu (Université de la danse Paris), leta 1964 je dobil za žanrski film Na konicah prstov drugo nagrado na 3. republiškem festivalu amaterskega filma Slovenije in četrto nagrado na 8. festivalu amaterskega filma Jugoslavije ter tretjo nagrado za igrani film Vizija, leta 1971 je prejel red dela z zlatim vencem, leta 1973 priznanje položaja umetnika izjemne kvalitete komisije za razvrščanje umetnikov, leta 1977 je postal častni član baletne skupine Lidije Sotlar, na Jugoslovanskem opernem bienalu je leta 1978 dobil priznanje za najboljšo režijo (Carmen), na Jugoslovanskem baletnem bienalu leta 1981 pa priznanje za najboljšo koreografijo (Romeo in Julija), od leta 1983 je častni član plesnega komiteja ITI, leta 1986 je kot režiser skupaj z ansamblom Opere SNG Maribor dobil priznanje 10. jugoslovanskega opernega bienala za izredno kreativno izvedbo Kralja Leara D. Božiča in isto leto priznanje Koncertne poslovalnice Maribor za dolgoletno sodelovanje. Leta 1989 je dobil priznanje pomembnih umetniških del Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, leta 2000 Škerjančevo priznanje Srednje glasbene in baletne šole v Ljubljani, leta 2000 Betettovo listino kot skupinsko priznanje sodelavcem Enciklopedije Slovenije, leta 2001 priznanje Ministrstva za šolstvo, znanost in šport in Ministrstva za kulturo RS ob 30-letnici tekmovanj mladih slovenskih glasbenikov in baletnih plesalcev, leta 2003 je dobil nagrado glavnega mesta Ljubljana, leta 2009 pa ga je predsednik republike dr. Danilo Türk odlikoval z zlatim redom za zasluge za izjemno delo in zasluge pri uresničevanju suverenosti, ugleda in napredka Republike Slovenije v kulturi.
Njegov ustvarjalni opus v Sloveniji pa tudi v Avstriji, Italiji, Hrvaški, Srbiji, Irski, Bolgariji, Slovaški predstavlja prek 80 baletnih koreografij na glasbo tujih in slovenskih skladateljev, 80 koreografij v opernih in dramskih predstavah, prek 40 koreografij za posebne prireditve, 33 opernih in operetnih režij in 13 režij dramskih iger v francoščini.
Napisal je 25 knjig in prek 500 člankov s področja opere in baleta ter sodeluje pri okrog 20 enciklopedičnih edicijah domačih in tujih založniških hiš. Bil je tudi glavni in odgovorni urednik gledališkega lista Opere in baleta SNG Ljubljana, član uredništva gledališkega lista Opere in baleta SNG Maribor in sodeloval pri izdajah Glasbeno-narodopisnega inštituta v Ljubljani ter uredil več zbornikov z gledališkega področja.
Predaval je na različnih univerzah v ZDA, na Finskem, v Nemčiji, Avstriji, na Madžarskem, v Belgiji, Franciji, v Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem in v Sloveniji. V letih 2001 in 2005 je bil gostujoči profesor na Visoki šoli za igralsko umetnost Ernsta Buscha v Berlinu (Hochschule für Schauspielkunst Ernst Busch), leta 2004, 2008 in 2009 pa na mednarodnem baletnem seminarju v Wolfseggu v Avstriji.
Avtor portreta: Egon Bajt
Scenograf Andrej Stražišar je diplomiral leta 1986 v Ljubljani na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo – smer arhitektura, in sicer z diplomsko nalogo iz scenografije za film Kavarna Astorija. Obiskoval je tudi oddelek za oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost. Na koncu študija se je kot asistent Nika Matula začel ukvarjati s filmsko in gledališko scenografijo. Od tedaj sodeluje kot scenograf pri celovečernih filmih, na TV pri studijskih scenarijih, v različnih gledališčih, na državnih in drugih prireditvah ter pri ekonomsko-propagandnih akcijah. Od leta 1987 do 1996 je bil zaposlen v Gledališkem ateljeju Slovenskega narodnega gledališča kot strokovni vodja in direktor. V tem obdobju je sodeloval tudi pri uskladitvi in vodenju Društva gledaliških tehničnih delavcev Slovenije, ki je vključeno v mednarodno organizacijo OISTAT. Sodeloval je tudi pri nastajanju izvedbe projekta Cafe Teater, kot strokovni sodelavec je svetoval pri nastajanju odrskih oprem in arhitekturne ureditve v gledališču Glej, različnih kulturnih domovih v Sloveniji, izdelal študije za razvoj ter preureditev dramskega in opernega odra, sodeloval s tehnično rešitvijo enega od nagrajenih natečajnih projektov za obnovo operne hiše v Ljubljani. Prejel je prvo nagrado na natečaju za arhitekturno rešitev ljubljanskega dramskega gledališča, projektiral je tehnično opremo Palacija na Ljubljanskem gradu, adaptiral oder KD Srečka Kosovela v Sežani, sodeloval pri tehnološki rešitvi večnamenske dvorane Grand hotela Union … Trenutno sodeluje pri pripravi projekta treh akademij. Kot scenograf je sodeloval v vseh profesionalnih slovenskih gledališčih. Za svoje delo je prejel več nagrad, med katerimi je tudi Župančičeva za opus Koreodrame. V zadnjem času ustvarja v samostojnem podjetju, ki je specializirano za celovite dogodke in njihovo vizualno podobo. V SNG Opera in balet Ljubljana je oblikoval scenografije za predstave Baletni triptih, Ukročena trmoglavka, Krpanova kobila, Hrestač, Sneguljčica, Giselle, L"armonia drammatica, Ekvinokcij, Don Pasquale, Ksenija, Stara pesem, Navihanka, Don Kihot in Labodje jezero (Ideal romantičnega baleta – tokrat … po Prešerenu).
Avtor portreta: Lavre Primož
Kostumografka Nada Slatnar je svoje prve gledališke izkušnje začela pridobivati že leta 1962 kot organizatorka kostumske opreme v gledališkem ateljeju v Ljubljani, kjer je delovala kar 35 let. Vmes je bila asistentka pri različnih projektih (Izgubljeni sin, Božična zgodba in Pasijon – Slovenska krščanska kulturna zveza Celovec, kostumografka Alenka Bartl; Šest oseb išče avtorja – SNG Nova Gorica, kostumografka Alenka Bartl; Rusalka, Madame Butterfly – SNG Opera in balet Ljubljana, kostumograf Jurij Kobe; Don Pasquale – SNG Opera in balet Ljubljana, kostumografka Alenka Bartl; Hugenoti – SNG Opera in balet Ljubljana, kostumograf Josef Jelinek ter mnoge druge).
V sezoni 1987/88 je bila asistentka kostumografije pri operi Modesta P. Musorgskega Boris Godunov, kjer je povsem samostojno po izvirni kostumografiji Vladimirja Žedrinskega (iz sezone 1973/74) poskrbela za veliko delo pri izvedbi približno 500-ih kostumov nastopajočih.
Kot organizatorka kostumske opreme in asistentka različnih kostumografov je s svojimi dolgoletnimi izkušnjami in mojstrskim znanjem tudi sicer pogostokrat povsem samostojno pripravila celotne izvedbe kostumografij posameznih predstav.
Že dvajset let sodeluje z amaterskim gledališčem KUD Mirana Jarca v Studencu (kostumografije za predstave: Planinska roža, Martin Krpan, Cvetje v jeseni, Ptičar …). V letih 1999 in 2009 je ustvarila kostumografiji za Škofjeloški pasijon. Kot samostojna kostumografka je sodelovala na Škofjeloškem odru pri uprizoritvi Dva bregova režiserja Igorja Žižka, pri uprizoritvah na odru Male Drame (V Swanovem svetu, režiser Lojze Rozman; Izganjalci hudiča, režiser Matjaž Zupančič), s Kulturnim društvom Žalec pri uprizoritvi opere Rista Savina Poslednja straža (režiser Henrik Neubauer). Zadnja leta redno sodeluje s Slovenskim komornim glasbenim gledališčem, kjer je ustvarila kostumografije za predstave: Fantom v Händlovi hiši, Skopuh, Pierrot in Pierrette in Gledališki direktor.
|
|
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
Od 1. do 7. fotografije: prizori iz opere Gledališki direktor
Od 8. do 17. fotografije: prizori iz opere Ženitna pogodba
|
|
